»Preden smo ugotovili, kje je doma, je preteklo pet dni. Gospo smo našli s pljučnico, potrebovala je takojšen prevoz v bolnišnico, a je čez manj kot dva dni umrla. Diagnoza: kaheksija, dehidracija, pljučnica. Po domače, shirana, dehidrirana, bolna.«

»Vsaka zgodba, ki se je delila, je odprla oči vsaj nekaterim ljudem. In ogromno nam jih piše, da so se zaradi kakšne zgodbe odločili, da le 'raziščejo', zakaj soseda zbira kartone, da so komu plačali kakšen nakup ... So pa ljudje resnično srčno sprejeli ta projekt in nekateri pripravijo za te starostnike res lepe paketke kar samoiniciativno.«

»Ta zgodba me je zelo prizadela. Gospa je bila upokojena učiteljica, ki je na tak način končala življenje le nekaj metrov iz urbanega okolja, nekaj metrov od ljudi, ki jih je pomagala izšolati. Doma je imela samo napol pojedeno margarino in jabolka, malo mleka ter plesniv kruh. To je bilo vse od hrane. Na začetku smo mislili, da jo je nekdo izropal, a ni bilo tako. Gospa je dobesedno shirala.«

»Ne gre toliko za deljenje zgodb po spletu kot za to, da so začeli ljudje gledati okrog sebe, da so začeli opažati starostnike.«

»Za nas ostane pogrešan vseskozi, dokler ga ne najdemo.«

»Žena mi govori, da vedno napovedujem upokojitev – in potem vedno spet najdem nekaj.«

»Jaz sem gospoda Goloba javno, pa tudi prek njegovih sodelavcev, že večkrat povabil, naj pride na ministrstvo za obrambo. Tam ga bo – ne jaz, ampak stroka, Slovenska vojska, seznanila z vsemi detajli.«

»Veseli me, da ste izpostavili to ne samo lokalno, ampak kar nacionalno sramoto, ki se ji reče avtobusna postaja v Ljubljani.«

»Ti trije hudiči so mi srce razbili na kose, ki se jih ne da najti in popraviti.«